KRATEK PREGLED NAJSTAREJŠE ZGODOVINE
Župnija Št. Janž na Dravskem se nahaja nekako na sredini poti med Mariborom in Ptujem, leži na severovzhodnem delu Dravskega polja ob glavni oziroma magistralni cesti in ob dravskem toku.
Kraj Št. Janž, ki je hkrati središče župnije, z okolico je moral biti naseljen že v rimski dobi. Ob sedanji dravski strugi, ki je danes nižje kot nekoč, so bili odkriti ostanki rimskega templja, posvečenega bogu Mitri in drugi predmeti iz antične dobe.
Kamne in stebre, ostanke nekdanjega templja, so kmetje uporabili kot gradbeni material pri zidavi svojih stavb, le en izmed stebrov je bil spremenjen v nagrobni spomenik in še danes stoji ob župnijski cerkvi. Tudi nagrobni kamni, ki so dolga leta stali pod kostanji in služili kot »vzvišen » prostor za branje občinskih razglasov, zdaj ležijo na župnijskem dvorišču.
Dokaz, da je na tem mestu oziroma v bližini obstajala rimska naselbina, je tudi grobišče oziroma gomila pod kapelico v Loki, ki je bila odkrita leta 1893. Vsi najdeni predmeti so bili preneseni v državni muzej v Gradec. V bližnjem gozdu je bila odkrita tudi zidana antična grobnica in v bližini je potekal rimski vodovod Fram – Poetovio.
Po teh kratkih utrinkih, ki pričajo o rimskem življenju v tukajšnjih krajih, najdemo naslednje sledi šele v obdobju visokega oziroma poznega srednjega veka.
Življenje ob Dravi je bilo v tem času povezano tudi z izpiranjem zlata. V tistih časih so najprej tujci, zlasti Italijani in kasneje tudi domačini, plavili zlato v dravski strugi. Povezavo dokazuje tudi ime mlajše vasi iz tukajšnje župnije , ki se imenuje Zlatoličje, nemško Golldorf. Izpiranje zlata iz dravske
struge je postalo sčasoma nedonosen posel, zato so ljudje to dejavnost opustili, ostala pa so imena kot priče tistih časov.
Ker so starše nedvomno najstarejša vas med Mariborom in Ptujem, so se prvotno imenovale kar Vas oziroma Ves, ker še ni bilo drugih vasi. Po nastanku drugih vasi je kraj dobil ime Starša ves ali Stara ves, to je Starše.
Iz tega poimenovanja je razvidno, da je prvotna cerkvica, ki je kasneje dala kraju in župniji ime, poznejšega izvora kot vas sama. V pisnih virih zasledimo poimenovanje S. Johans v listini iz leta 1441, pozneje zasledimo krajevno ime S. Johans tudi v najstarejšem urbarju vurberške graščine iz leta 1496, v katerem je našteto osem prvotnih posestnikov vasi z županom Andrejem, ki je posedoval dve kmetiji. Tam so navedene tudi davščine in dajatve, ki so jih bili ti prvotni posestniki dolžni odrajtovati vurberški graščini.
V cerkvenem pogledu je Št. Janž spadal pod pražupnijo oziroma nadžupnijo Hoče. Ignac Orožen omenja, da se cerkev svetega Janeza Krstnika prvič omenja v vizitacijskem poročilu iz leta 1567 kot podružnica župnijske cerkve svetega Jurija v Hočah. Vendar lahko omembo cerkve najdemo tudi že 20 let prej v vizitacijskih poročilih iz let 1544/45. Dobrih 210 let kasneje je bil uradno ustanovljen tudi samostojni vikariat. Ustanovno listino sta prvega novembra 1757 podpisala ebensfeldski oziroma ravnopoljski graščak grof Kajetan Sauer in hočki nadžupnik Jožef Gutsmandl.
Vendar je iz obstoječih in ohranjenih matičnih knjig razvidno, da je vikariat obstajal že od leta 1742, pravno veljavno pa je bil ustanovljen leta 1757. Vikariat je bil nato leta 1787 povzdignjen v župnijo.
Istega leta so bile vikariatu pridružene še vasi slivniškega vikariata . Vikariat je obsegal vasi: Marjeta na Dravskem polju, Trniče in Prepolje. Leta 1848 je bila v Št. Janžu ustanovljena kaplanija, ki je bila dotirana iz verskega sklada.
